09. december 2017

Kako smo praznovali Sv. Barbaro v Dihalniku Keramika

Slovenščina | English
Sreda, 6.12.2017
V ponedeljek dobim sms od Jelenov, da praznuje Sv. Barbara, zavetnica rudarjev in da bi lahko praznovali ta dan tudi jamarji. Sem rekel, seveda, dobra ideja. Tako je padel predlog, da prej kaj skopamo, da si zaslužimo praznovanje. Odločili smo se za Dihalnik Keramika, kjer se prebijamo v Maroltovo jamo.
Ker sem le malo Savinjčana, sem vzel od doma tri hrenovke - za vsakega eno, Lea pa je vegetarijanka in za njo ni bilo treba nič, le eno škatlo keksov. Uroš je prišel že eno uro prej in zakuril, tako, da ko smo se zbrali pri vhodu, je že lepo toplo gorelo, da ne bo mraza za tiste, ki so zunaj.
Jaz sem takoj smuknil v luknjo in nadaljeval, kjer sem nazadnje končal. Sedaj sem se umikal prepereli skali, ki nam je na prejšnji akciji ustavljala napredovanje. Nato sem slišal, da je prišel tudi Gregi. Tako sem šel ven na počitek, saj v tem ozkem rovu, v katerem se težko obračaš in z glavo rahlo visiš navzdol, ni najbolj prijetno. Tako sva se z Gregijem izmenjevala pri delu, poleg tega pa je preizkušal tudi »nov« telefon, ki ga je nabavil posebej za v jame. Že nastajajo slike in posnetki.

Zunaj sem videl, da je Gregi prinesel še palačinke. Tako da poleg ene hrenovke je vsak dobil še sladico. No, to pa je že razkošje. Tako smo počasi grizli skalo. Veliko boljše je bilo kot na prejšnji akciji. Trenutno je bila to najbolj uspešna akcija v Dihalniku Keramika to leto. Uroš je za konec še pospravil kamenje iz rova, tako, da je vse pripravljeno za naslednjo akcijo.
Raziskovali in kopali smo: Gregi, Uroš, Lea in jaz.
Zapisal: Maks Jamksi ; Foto: Gregi Jelen

05. december 2017

Ko mlada teleta na prvo pašo

Slovenščina | English
Nedelja, 25.11.2017

Nekako se je pokazalo, da bo vreme še zdržalo za zadnji obisk Brezna presenečenj to leto. Napovedano je bilo sicer poslabšanje proti večeru, tako, da smo tokrat poleg vse druge opreme poskrbeli tudi za uro, ki je sicer velikokrat nimamo v jami. Saj čas je v veliko pomoč, lahko pa je veliki sovražnik svobode človeka. V tem primeru nam bo pomagal, da pravi čas smuknemo ven, saj so napovedovali sneg, avto pa je imel še letne gume z verigami. Poleg se je opogumil iti Uroš. Nazadnje je premagal določeno mejo strahu v Kamniti hiši in je rekel, da bi šel zraven. Sem rekel: itak, na začetku je samo 7 metrov spusta, nato se puzaš in »sprehajaš« do Velike dvorane. Tako sem jaz opremil Uroša in mu dal kratka navodila, ker ga je strah višine, kot hudiča križa. Gregi in Simon sta šla naprej. Gregiju sem rekel, naj kar opremi tisti del, ki ga je nazadnje pripravil Tege z ekipo, da ga bomo zmerili. Preden se je spustil v temno jamo, je še vprašal: kje je to že? V odgovor sem rekel, da bo že Simon povedal. Tako sta odšla, jaz pa počasi z Urošem v novo njegovo dogodivščino.
Najprej sva se spustila 5 metrov v vhodnem breznu, za kar sem mu pozabil povedat, da je najprej že 5 metrov spusta, ampak dobro, je bilo za ogrevanje. Potem sem ga poslal naprej, da je prišel do brezna. Tam sem mu pomagal, da se je prepel na zavoro. Počasi so pritekle kapljice, roke so se oklenile zavore, popkovino sem mu izpel, oči je razširil in začel se je spuščati v globino. Ko je pristal na trdna tla, si je globoko oddahnil. Tako je ugotovil največjo laž, ki so mu jo trosili ljudje. Njega ni strah višine, ampak globine. Ko gleda gor, nima problema, samo, ko gleda dol, pa se mu začne dogajati lunapark v glavi. Tako sva ga z Alenko pustila, da je malo zadihal in že smo šibali dol. Nato sva z Alenko splezala gor do mesta, kjer naj bi začeli meriti. Prideva tja in nikogar nikjer. Se zaderem skozi okno v Veliko dvorano, kje sta poba. Hitro sta ugotovila, da sta se nista dobro razumela. Ko sta prišla do Karamelnih slapov, je Gregi vprašal: Simon, kam? Ker Simon ni vedel, da smo že izmerili tisti rov, ki so ga Madžari opremili nazadnje, je rekel, kar dol. Gregi si je mislil, vredu, pa naj bo, in šel za njim, čeprav mu je bilo čudno, ker je vedel, da je izmerjeno, ampak Simon je dal odgovor. Tako sta šla dol, se usedla in čakala. Nato sta priplezala nazaj do naju z Alenko in začela opremljati. Simon je samo rekel, da sta se mogoče zagnala, ko mlada teleta na prvo pašo. Jaz sem med tem malo gledal in opazoval rov, ki je bil nad nami. Poplezal sem gor in videl, da se nadaljuje kar daleč. Tako sem gor spravil še Alenko in pričela sva ga meriti. Alenka ga je poimenovala Rov neposlušnih fantov, kar je bilo vračilo od akcije iz Zgornje Sevškove rupe ali Ravbarjevega brezna.
Rov je nastal zaradi kamenja, ki se je zataknil in ločil prostor, po katerem gremo do Velike dvorane. Tako se premikaš po kamnih, ki so zagozdeni in na koncu prideš do male luknje, kjer se vidi dvorana spodnjih prostorov. Med tem, ko sva vse to natuhtala, sva se vrnila in je bilo že opremljeno. Spustila sva se v lepo zasigano kamrico, kjer je po zabitem klinu sodeč že nekdo bil gor. Ker je za prosto plezanje ta pot kar težaven projekt, smo jo poimenovali Kamrica norega klina. Iz tega rova, kjer mi sedaj dostopamo do teh prostorov, prej ni bilo mogoče priti, ker ta prehod je skopal Simon na akciji z Madžari. Ti prostori so tudi zelo bogati s sigo. Po opravljenih meritvah smo razopremili in se vrnili na vrh Karamelnih slapov, kjer nas je čakal Uroš. Ker je stal nad 20-metrskim breznom, se je odločil, da ima zadosti spustov po vrvi in da nas bo počakal rajši kar tu. Smo rekli, da ni problema, saj nas ne bo samo 3 ure, pustili smo mu še astrofolijo in šli. Jaz sem imel namen razširiti meander v Filipovem tunelu. Tam sem nazadnje prišel kar visoko v meandru, ampak za preboj je zmanjkalo baterije. Tako sem se lotil, ampak preboja ni bilo takoj. Ko mi je uspelo toliko, da bi se lahko na silo potegnil gor, sem poklical na pomoč Simona, ki me je pomagal tiščati skozi ožino. Po mukah mi je uspelo priti gor v lepi rov v meandru. Tako sem še od zgoraj dol razširil, kar je bilo veliko lažje. Ko mi je uspelo, sem jih poklical, naj pridejo gor. Med tem, ko sem vse pospravil, so bili že skoraj vsi gor. Tako sem šel jaz v eno smer, kjer sem nekaj časa napredoval, nato pa se je meander skrčil in oblil z sigo. Med tem je Simon meril v strop, saj se meander še ni končal. Najprej je zmeril 14 metrov, nato pa mu je izpisalo 74 metrov. Opala, to bi pomenilo, da smo že zunaj, ampak videti je prišlo samo do neke napakice na Distotu. Gregi je šel po rovu v drugo smer, kjer je s kladivom odmaknil eno lusko in stlačil se je naprej. Nato pa se je slišalo: o poglej, naše borše. To je pomenilo, da je prišel nazaj v spodnji prostor meandra, kjer je bil na zadnji akciji. Če bi bil takrat pogledal gor in videl zadevo, bi bil preboj tu veliko lažji. Je rekel, da se mu je zdelo zelo ozko, naprej pa zaradi ovinka ni videl. Tako smo naredili en ovinek okoli. Nato smo še šli pogledati meander, ki ga je opazil Gregi, ko je šel gor po Usranim klancem, ko sem jaz širil. Vhod je zelo velik, ampak sredi Usranega klanca in tako neopazen, da smo ga prejšnjič zgrešili. Nato smo spet ponovili misel, da smo se zagnali ko mlada teleta na prvo pašo. Ta meander moramo naslednjič pregledati, če je povezan s Filipovim tunelom, saj je nad njim in je mogoče to teh 14 metrov, ki se vidijo. Se pa vidi po sledeh, da so že bili predhodniki notri.
Nato je Alenka govorila o salami in siru. Sem predlagal, da jemo, ko pridemo do Uroša. Tako sem počasi ostal zadaj in razmišljal o hrani. Ko sem prišel na mesto, kjer naj bi nas čakal Uroš, ni bilo nobenega. Tako sem lahko šel naprej in mislil, da mogoče so nekje spredaj. Bolj, ko sem se bližal izhodu, bolj sem ugotavljal, da jih nikjer ni, tako sem začel že rahlo protestirati, saj se mi je malica izmikala z vsakim metrom. Pred vhodnim breznom sem le našel ekipo, ampak Simon je že šel ven, Uroš pa je že tudi čakal na podvig. Sem pa opazil, da je med tem časom dopolnil mojo zbirko kosti. Pobral je vse kosti okoli in naredil res zajetni kup. Alenka je šla naprej za pomoč Urošu. Jaz sem ga pripel in že je odžemaril ven. Zopet so se pojavile kapljice adrenalina. Vmes je ugotavljal, da je nor, ampak sem ga tolažil, da je samo jamar. Nato sem se spravil tudi sam ven, poiskal Uroša in mu iz srca čestital, saj je dokazal, da je vse v glavi in z veliko truda lahko premikaš svoje strahove in tako narediš nekaj, kar si niti ne bi mislil, da boš naredil. Bravo res. Nato pa sem dobil informacijo, da bo malica v Podgradu, kar je super, saj sem lovil to malico vso pot po jami. Tako smo naredili zadnjo akcijo letos v tej jami, saj z neba so že začele počasi padati prve snežinke, skrite med dežjem.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Simon in Alenka

01. december 2017

Nenačrtovan obisk Maroltove jame

Slovenščina | English
22.11.2017, sreda.


Za ta vikend sem rekel Lei, da ne grem v jamo in da lahko izbere, kaj bomo počela. Tako sem lahko že v petek začel prestavljati omare, kajti v soboto in nedeljo sem lahko belil. Tako, da sem v ponedeljek imel že zadosti in sva šla na sprehod gledati za jamami v Lepi Njivi. Za eno mi je povedal stric, da so včasih notri lovili netopirje ali »mračnike«, kot jim pravijo tukaj. To so počeli kot otroci, med tem, ko so pasli živino. Tako sva se spustila do Ljubije, kjer naj bi iskala vhod v jamo. Našla sva nekaj, kar bi lahko bila ta jama, ampak je bila zasuta z zemljo, le vhod je še ostal, ki ima zelo lep, pravilen rob. Malo sva jo odkopala in videla, da se poševno nadaljuje, ampak še je nekaj kamnov napoti. Mogoče se je vhod sesul, saj stric je star že čez 70 let in odkar je bil otrok, se je Zemlja že nekajkrat zavrtela okoli osi. Nato sva preverila še drugo jamo v steni ob cesti, ki pa je včasih služila za skrivanje med 2. svetovno vojno. Velika je toliko, da lahko notri stojiš ali ležiš. Tako nisva našla nič pametnega. Ko sva se vračala, pa se je ustavil domorodec Robi in potrdil najino iskanje prve jame. Tudi Robi je opisal lokacijo jame, ki se nahaja za kapelico, tako, da je verjetno to bila ta jama. Poslušala sva o jami, kjer je lahko stalo kar nekaj otrok v dvoranici, prej pa po kolenih notri. Tako je radovednost postajala večja in mogoče jo v bližnji prihodnosti skopamo. Nato sva dobila še dober nasvet za pregled druge lokacije, kar pa drugič.
To je bilo za jamarski uvod v začetek tedna. Ampak za glavnino tega tedna pa smo se zmenili, da gremo v sredo v Dihalnik Keramika. Najprej sem šel pobrati Žiga in nato sva se v večernih urah pripeljala na parking pred Maroltovo jamo. Ko sva se že oblekla in spakirala, se je pripeljal še Gregi. Moral bi priti samo še Uroš, ki pa je rekel, da pride kasneje. Jaz sem prvo smuknil notri in videl, da so se v rovu naselili komarji, mušice, pajki in še kaj živega bi se lahko našlo. Tam, kjer kopamo, je bilo živalstva manj, je pa prineslo zopet veliko zemlje, ki daje zelo slab zrak. Kakšnih živalskih iztrebkov tokrat ni bilo, na srečo. Tako sem se lotil vrtanja. Sveder se mi je kar pacal in skala je že dajala čuden občutek, da je preperela. Tako smo vrtali in vrtali in od dna do vrha je bilo čisto preperelo. Med tem je Žiga kot po navadi zakuril ogenj in se čudil, zakaj nismo nič prinesli za jest. Je ugotovil, da je to prva akcija tukaj brez hrane, kar je strašno.
Med tem pa mi je zazvonil telefon - klical je Uroš, kje smo. Sem povedal, da naj gre po cesti naprej v hrib in potem bo že videl lučke. Tako je kmalu prisopihal čisto blaten s kapljicami na robu čelade. Malo smo ga gledali, kajti najprej je še rabil, da se nadiha. Ko je prišel do svežega zraka, je povedal, da je parkiral, nato, ker je tu prvič, ni vedel kam. Ampak, ker se je že toliko izkusil o jamarstvu, je zavil za vodo in prišel do jame – vhoda v Maroltovo jamo. Tako je zlezel notri in nas začel iskati levo desno. Nikjer nobenega. Potem se je tlačil čez ozek rov, kjer je komaj obrnil in še vedno nikogar. Potem je našel pot do sifona. Tam je prečil prvi del sifona in se vzpel po zelo blatni klančini, kjer mu bi lahko zdrs omogočil kopanje v mrzli jamski vodi. No, tam ga je pa malo lovila panika, da nas ni že kar preveč vneto iskal. Ko je prišel nazaj do sifona, je šel ven, kajti videl je, da nas tu ni. Nato je šel ven, poklical in ugotovil, da nas tam res ni bilo. Tako je dobro raziskal Maroltovo jamo, pregledal vse kotičke, še tiste, v katere ponavadi ne lezemo, ker so ozki ali blatni.
Med tem pa smo mi začeli vrtati na desni, boljši steni. A komaj smo to ugotovili, pa se je izpraznila baterija. Tako je Uroš šel še na ogled Dihalnika Keramika in videl, da nas čaka še malo kopanja, da pridemo v Maroltovo jamo. Sedaj se že vidi, da se rov cepi na dva kraka, do tja pa nam manjka še ena uspešna akcija. Prepih je bil dober, kar nas že vleče k naslednjemu obisku.
Zapisal: Maks Jamski; Foto: Maks Jamksi

27. november 2017

Z prijatelji iz Madžarske raziskovali Brezno presenečenj

Slovenščina | English
11-12.11.2017
Ko mi je Grega sporočil, da zopet prihajajo Madžari, sem se zelo razveselil, saj je to pomenilo, da gremo en dan tudi v Brezno presenečenj. Sedaj, ko smo začeli z merjenjem, je zadeva še toliko bolj napeta in polna pričakovanj. Nekajtedensko sušo je prekinil dež, kar pomeni za nekatere dele v tej jami lahko nemogoče pogoje za obisk. Ampak je dež ponehal in pustil, da se je voda čez drugo polovico tedna odtekala. Pozno zvečer v petek je prišla ekipa iz Madžarske, nekateri že stari znanci, nekaj pa je bilo novih. Tako smo se razdelili v skupine.
Grega je pripravil opremo za plezanje kamina in Tege je bil določen, da se loti plezanja. Najprej mu je Grega dal kratka navodila, saj se je tega loteval prvič. Iz Ljubljane je prišel Bor, ki je s Ferijem kljub vodi odšel na dno. Jaz pa sem vzel nekaj izvidnikov in zapisnikarja in ekipe smo bile pripravljene za v jamo.
V jamo smo se spravili, ko je bilo sonce že visoko nad obzorjem. Najprej sta smuknila notri Feri in Bor, ki sta poleg nekaj čokoladic in lahkega vrtalnika bila zelo malo otovorjena. Plan sta imela preveriti desni krak, ki je nazadnje ostal še pod vprašajem. Jaz, Valerija in Lea smo odšli meriti. Za nami so bili še Tege, Zsofi, Imre, Tomi in Simon, ki so se zagnali v kamin nad Karamelnimi slapovi. Kata pa je se sprehodila zraven z nami do Velike dvorane, nato pa jamo zapustila in se sprehajala po okolici. Mi smo nadaljevali z merjejem v Veliki dvorani, kjer smo nazadnje končali, in se spustili proti Usranemu klancu.
Tu nismo pričakovali stranskih rovov, le trudili smo se zajeti vodni rov, kar pa tudi ni bilo preveč težko. Filipov tunel smo spustili, saj Lea v 6 mesečni nosečnosti ni najbolj oblikovana za prosto plezanje do ozkih meandrov. Samo jaz sem splezal v njega, odmaknil eno skalo in prišel še višje v meandru, kjer sem lahko videl malo večje prostore. Ko smo zapustili Usrani klanec, pa sem slutil, da nas čakajo stranski rovi. Valerija, ki je bila izvidnik, je kmalu splezala iz vodnega rova v dvorano nad potjo.
Zelo lepa dvorana, ki je v večini iz tufa. Barve so tu zelo pestre: rumena, vijolična, rdeča, zelena itd… Tako je dobila ime Mavrična dvorana. Ko smo začeli z merjenjem, smo začutili, da je čas za malico. Tako smo se lotili hranjenja, ko smo slišali, da se nam nekdo približuje. Bil je Simon. Povedal je, da so kamin splezali naokoli čez stranski rov, kjer je umaknil nekaj kamnov in prišel je zelo visoko v zasigane kamrice. Nato je Tege naredil nekaj prečk in se spustil v drugo zasigano kamrico, kjer pa je na vrhu našel stari klin. Res mojster, kdor je plezal tam gor.
Ko sem še jedel, je Valerija že začela pregledovati naprej. Kmalu se je slišal glas, da je tam vse prepleteno, da naj pridem gledat. Hitro sem dal Simonu lekcije za merjenje in odšel gledati. Pot naju je peljala po podorni klančini, malo gor in dol in prišla sva do velike prelomne stene. Po njej sva sledila do kamina, zgoraj pa se je slišal in videl velik prostor. Na steni so bile napisane črke predhodnikov tukaj, ampak, da bi gor plezali, pa nisem prepričan.
Valerija je rekla, da ne bo plezala, zato sva šla nazaj. Tako po poročanju, kaj sva videla, sta z merjenjem Simon in Lea končala in odhiteli smo do kamina. Tu smo splezali po podornih kamnih cca. 15 m in kmalu smo prišli v zelo velike prostore. Kdor pozna jamo: bili so tako veliki prostori, kot so za Bivakom. Z našimi lučkami smo komaj obsvetili strop. Tu ni več sledov tufa, samo apnenec. Kot bi se naenkrat znašel v visokogorski jami. Če upoštevam Alenkino znanje, da Dobrovlje še spadajo pod Kamniško-Savinjske Alpe, potem je to visokogorski del jame. Tako smo samo zevali, hodili sem in tja in občudovali, kaj nas vse preseneča v tej jami. Ta del smo poimenovali »Plac za podlasice«, saj smo ga raziskali štirje člani Podlasic.
Nato smo previdno splezali dol, pobrali stvari in se pričeli vračati proti izhodu, saj nas so zunaj čakali Monja, Grega in Drejc s toplim čajem. V Veliki dvorani so medtem kamin razopremili in opremili stranski rov v Veliki dvorani. Zsofi in Tomi sta pokukala ven in sporočila, da gre za suhi meander, ki se nato konča z ožino. Tako smo zaključili z raziskovanjem in odšli na površje.
Jaz sem počakal, da so se vsi počasi spravili skozi vhodno brezno. Ko sem začel žemariti po vrvi, pa sem slišal za sabo glas Bora. Res ju nisem pričakoval tako kmalu zunaj. Novička je prišla, da se desni rov poveže z levim in tako pride do sifona. Pri sifonu ju je samo strašil zvok, ki je vsake toliko časa zamolklo zadonelo »bum bum«. Sta pa čutila sveži zrak iz majhne razpoke. Zvečer smo se dobro najedli in se zvalili vsak v svojo posteljo.
Že naslednje jutro smo jaz, Alenka in Gregi odšli nazaj v Brezno presenečenj. Najprej smo šli izmeriti suhi rov, ki ga nam je opremila Zsofi. Alenka ga je poimenovala Flaco menader, ker je suh. Gregi je splezal do vrha meandra in videl, da bi z malo širjenja lahko prišel do vrha, kjer se odpre. Tu smo namerili 20 metrov.
Nato smo odšli do Filipovega tunela. Ker sem prejšnji dan videl večje prostore, sem rekel, da bom malo razširil. Tako sem se lotil dela. Kmalu sem odmaknil buhtelj, ampak se mi je pojavil še eden, ki ga nisem pričakoval. Ko sem se lotil še njega, mi je zmanjkalo baterije, kar sem pričakoval. Ko sem se lotil s kladivom in se na hitro dvignil v ozki meander, sem se pošteno udaril v steno z ličnico, da se mi je kar posvetilo. Tako sem imel počasi dovolj in sem splezal dol in sva z Alenko začela meriti.
Gregi je pregledoval teren, našel je en manjši by pass in nato je izginil. Ker ga nisva razumela, kako splezati čez by pass, se je Alenka kmalu zataknila. Ko je prisopihala nazaj, je še bolj podkrepila svoj rek: če ni treba, se ne trudi, tako sva šla naokoli po večji poti.
Gregi se je medtem že vrnil in rekel, da je našel prehod skozi meander, kjer je prišel v večji rov, ki je kar šel in šel. Alenka je najprej vprašala, kako je šel - pokončno, kot človek ali s trudom. Je rekel, da za tremi ožinami lahko hodiš. Samo prva ožina je najhujša. Ja, je bila najhujša, posebej za mene, ki se skupaj z Leo večam v širino. Nato res hodiš in hodiš in rov se vleče in vleče. Res lepo za videti. Na koncu je podor, iz katerega lepo prijetno piha. Ko sva se vračala, sem se jaz v predzadnji ožini zataknil. Ne vem, gor mi je šlo, dol pa sem imel probleme. Smešno, ampak sem se le spravil na silo skozi. Zadnja najhujša ožina pa ni bila tako huda, malo sem se popravljal, dobil od gledalcev nasvet, ki so spremljali, kako se bo najdebelejši v naši trojici spravil skozi.
No, je šlo, tako smo se že spuščali v Mavrično dvorano. Tu smo si privoščili malico. Nato pa nadaljevanje merjenja. Sem rekel, da morata po pobočju gor, da tam je najbolj barvito. Tako se je Gregi vzpel do konca in našel kobilice, ki so se nam prejšnjič skrile. Prevzelo nas je navdušenje, da smo nekje blizu površja. Pred malo kamrico, kjer je Valerija rekla, da je polno netopirjevih kakcev, pa je Gregi ugotovil, da to niso kakci, ampak gozdna zemlja.
Tako smo vsi vonjali zemljo, jo tipali. Bili smo, kot da nas bi Američani zaprli v klet za svoje čudne sociološke poizkuse in bi po nekaj letih tavanj našli nekaj, kar ima stik s površjem. Tako smo bili navdušeni. Za tisto kamrico pa se je izkazalo, da je pomembna, saj iz nje se čuti prepih. Malo sva z Gregijem poskusila povečati dimenzije kamrice, kar je delno uspelo, ampak Gregi je lahko notri samo stal, nič več. Tako smo pustili za drugič in odšli naprej. Tam smo se lotili Minotavrovega peskovnika, ki se pa trenutno ni igral toliko, ampak je bil še vedno nekje pri Sifonu presenečenj in tolkel po skalah, da se je slišalo »bum bum«.
Sedaj je že 650 metrov izmerjenega poligona. Od vhoda smo oddaljeni 500 metrov in globoko že na 130 metrih. Jama pa se še nadaljuje in nadaljuje.
Drugi pa so bili v nedeljo v Kamniti hiši ali nam bolj znano Bezgičevi jami. Tam so uživali in se sprostili po naporni soboti.
Udeleženci: Bor, Ferenc, Tege, Zsofi, Kata, Tomi, Imre, Uroš, Simon, Lea, Valerija, Grega, Drejc, Monja, Alenka, Gregi, Rok in jaz.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Simon Araus, Alenka Jelen, Zsofi Kalotai