ŠTAJERSKI JAMARJI: junij 2015

Na zadnji pomladanski dan, če smo pošteni že malo prej, smo ugotovili, da smo brez kondicije. V upanju, da še pred poletjem naberemo nekaj moči, izoblikujemo sixpek in se pripravimo na fizično zahtevno poletje, smo v soboto 20.6. skočili v Brezno Presenečenj. Da sva z Rokom prikrila pomankanje kondicije, sva okoli sebe zbrala jamarje in bodoče jamarje, ki jame še niso poznali. Sicer je vse skupaj organiziral Max, ampak ker on kar skače od energije in je zraven pripeljal še dva zelo aktivna jamarja in eno jamarko, sva jih vse skupaj poslala kar na dno opremljat in upala, da nas ne bodo prehiteli, ko bodo bežali iz dna na površje. Uroša sva obdržala v svoji ekipi, če slučajno omagava…
Ko se nas je vseh osem opremilo, je bil Max z ekipo verjetno že v veliki dvorani, ko pa smo prišli do vhoda, so bili že v bivaku.

Naša ekipa je potovala lepo počasi. Na vsakem štriku smo malo posedeli, tako smo v dobrih treh urah prilezli do bivaka. Alenka je narezala sir in salamo, Rok pa je vztrajno delil sirove štručke. Potem je še vse silil s sokom. Smo hitro ugotovili, da ni tako prijazen, ampak si samo transportko prazni za lažjo pot nazaj. Še čokolade je vse potalal. Z nami je bila tudi jamarska kolegica Panka z Madžarske, ki je bila nad jamo navdušena. Odvrnilo je ni niti, ko sem jo po pedesetih metrih v jami skoraj zadel s skalo. Seveda po nesreči. Še malo prej sem ji razlagal kaj pomeni če se v jami deremo "Kamen!". Po jami ji je šlo precej dobro. Še zadihana ni bila. Sva jo skoraj poslala za Maxom.

Nazaj grede smo prav tako počasi napredovali, švicali pa kot zmešani. Vsaj nekateri. Rok je na čelu skupine pokapljal celo jamo. Goran za njim baje ni bil nič boljši. Od ostalih udeležencev Žiga, Filipa, Alenke in Uroša ni bilo slišati pritoževanja, kako vroča je jama. Panka pa, kot sem že omenil, še zadihana ni bila. Jaz sem na koncu kolone umiral, saj sem imel polno transportko in v njej še fotoaparat, tako da je nisem smel metati skozi ožine. Hladili smo se pri štrikih, ko smo čakali, da pridemo na vrsto.

Ven smo prilezli nekaj pred sedmo popoldne. Akcijo smo zaključili z večerjo na Vranskem. Max je z Matjažen in Katarino dosegel poznano 'dno'. Se pa jama, kot smo že vedeli, tam nadaljuje. Ven so prišli nekaj čez eno zjutraj.

Slikal Grega.

Grega

Rok je dobil nov neopren. Je tak zelo rdeč in ozek. Na žalost slike nimam, se je prehitro slekel, saj mu je bilo, že v jami kljub zelo nizkim temperaturam, toplo. Ko pa je prišel nazaj ven na dvajset stopinj je pa zgorel.

No, šla sva v Savinjsko Burjo poširit prehod sredi jezera. Na prejšnji akciji smo se tam obrnili zaradi mraza. V slabi uri sva pripujsala, vsak s svojo prasico, na delovišče. Prepih skozi prehod je bil tako močan, da ko je Rok vrtal in tolkel nazaj prišel ves bel okoli gobčka. Skala nad prehodom je sicer poknila vendar v vodo ni hotela past. Sva kljub temu skočila na drugo stran pogledat. Je bila voda za kak centimeter nižje in topleje nama je bilo, kot prejšnjič. Na drugi strani se jama končno malo dvigne in lahko človek tudi malo postoji. En rov vodi pod strop v dvoranico. Nadaljevanje razpoke je zaenkrat zasuto v podoru. Nižje pa se rov razcepi en vijuga skozi razjedeno kamino, takšno za kombinezon parat. Drugi se pa dviga. Oba se še nadaljujeta.

Skupaj sva pregledala okoli 70 m rovov. Za merjanje ni bilo časa. Do površja sva porabila več kot uro. Bi bila prej, pa sem utrgal zob za katerem je bil zataknjen krempelc s štrikom. Me je Rok potem potisnil po spolzkem pobočju, da sem mu lahko štrik pridržal. Deset minut sva zgubila, ker je Rok čofotal v zadnjem bazenu in se ni mogel načuditi, da namerno leži v 6 stopinj topli vodi. To, da nimam kondicije, sploh ni vplivalo na najino počasnost.

Jamarila sva v nedeljo 7.6.