V soboto 12.11.2016 smo najprej imeli plan, da gremo v Kebrovo luknjo kopati v Rov novega upanja, ampak nas je prestrašil sneg. Nisem bil čisto prepričan, ali bo ponoči padlo toliko snega na planini Golte, da ceste ne bodo splužene. Tudi vreme je bilo slabo napovedano, zato sem zvečer na hitro javil, da se umikamo v Zgornjo Sevškovo rupo ali Ravbarjevo brezno. Ravbar nam vedno ponudi možnost, ko se vreme poslabša. Hitro sem naredil plan dela: ženske bodo merile, mi moški pa gremo plezati kamin za ožino v Spodnji dvorani.
Zjutraj sem še nabral opremo za kamin in našega novega Distota, se zbral z ekipo in že smo bili na mestu, kjer parkiramo avte. Iz neba je škropilo, zato smo hiteli in jaz sem razlagal o planu dela v jami, hkrati kaj vse se je že dogajalo v jami, o kaminu, ki ga bomo plezali, o merjenju, ki nas čaka in že drvel opremljati vhodno brezno. Niti pomislil nisem, da sem preveč klopotal. Jaz sem mislil samo na ožino, kjer sem se nazadnje pošteno namučil, ko je Žiga smuknil skozi kot blisk in si medtem ogledal ves del zadaj za ožino, ko sem se jaz pritisnil skozi.
Tako smo vsak s svojimi misli prišli v vhodno dvorano. Ustavili smo se pred dvoranico V. zmede, kjer smo še imeli hitri tečaj nabijanja sidrišča. Za izvedbo je prišla na vrsto Lea. Naredila je sidrišče in se spustila v dvorano V. zmede. Ker se je nam mudilo na dno v kamin, sem rekel, naj Lea pride ven, Alenka poje jabolko, da bomo to dvoranico merili kasneje in že smo moški del ekipe izginili.
Ko smo prišli do Spodnje dvorane, smo se mi moški usedli in čakali na ženske, kjer jim bomo pokazali zadnjo točko merjenja, preden se lotimo premagovanja ožine in kamina. Minile so minute in od zgoraj tišina. Hitro smo ugotovili moški, da brez žensk ne gre in začeli kričati, kaj se dogaja. Alenka in Lea sta nas slišali, ampak nista si mislili, da nam je tako hudo brez njiju. Lepo sta se lotili merjenja in uživali v svojem delu v miru jame. Jaz sem že snel pas zaradi ožine, zato je Filip šel na vrv in splezal preveriti, kaj se dogaja. Med tem sem jaz zaradi egota modroval Gregiju, kot tipični moški v krizi brez ženske polovice, da poročiti se - to je zadnja stvar, pamet v roke in sam živet. A resnica je bila drugačna, mi nismo zdržali brez žensk niti 20 min, ko pa sta onidve uživali in merili. Potem je Filip javil, da se nismo razumeli in že merita zgornji del.
Ura je kazala, da nam ne bo uspelo se lotiti spodnjega kamina, zato sva z Gregijom pobrala stvari in odžemarila gor. Na poti gor sem se še dodatno segrel in ko sem prišel v dvorano do žensk - bla bla bla bla in šel mimo. Saj zaradi moškega egota, da bi priznal, da sem bil brez njih zgubljen in da se opravičujem, da smo se narobe razumeli, ni šlo z jezika. Logično. Tako smo se moški pomaknili v kamin na koncu vhodne dvorane. Splezali 10 metrov visoko, kjer se je videlo okno. Prišli smo do lepe zasigane dvorane, prava paša za oči.
Ko sem naredil sidrišče, so prišli na ogled še ostali. Naprej sem po rovu spustil Filipa, da je bil prvi od več kot 7 milijard ljudi na svetu na enem novem koščku sveta. Čudovit rov s snežno belimi cevkami in ponvicami s kristalno vodo. Potem je še prišla merilna ekipa, ki je namerila približno 25 metrov novih delov v Zgornji Sevškovi rupi ali Ravbarjevem breznu. Ime smo dali dvorani – dvorana Neposlušnih žensk, ki pa že iz zgodbe veste zakaj. Sedaj nas misli spet vlečejo v podzemlje tu ali kje drugje.
Raziskovali in merili smo: Alenka in Grega Jelen, Lea Pavrič, Filip Solar in jaz.
Ni komentarjev:
Objavite komentar