Po zadnjem obisku Čemšeniške planine, ki je bil res uspešen, smo sklenili, da naše raziskovanje nadaljujemo. Tako smo se v petek, 2. decembra ob 18. uri dobili na Vranskem in skupaj odšli proti Prvinam. Tam smo se dobili z gospodom Tonetom, ki nam je prijazno odstopil svojo kočo pod Črnim vrhom. Odpeljal nam je tudi našo opremo in stvari. Zvečer smo še pregledali kartografsko gradivo in se dogovorili o poteku raziskovanj v naslednjih dneh.
Zjutraj so nas poklicali Grega, Andrej in Rok, da že prihajajo proti planinskemu domu. Odšli smo jim nasproti, da bodo našli do koče in jim pomagali pri tovorjenju opreme. Razkazali smo jim kočo in verjetno so pomislili, da bi tako lahko dostopno delovišče potrebovali tudi na Vodotočniku. Nato smo se lotili raziskovanja planine v dveh skupinah. Prva skupina – Maks, Lea, Rok – so nadaljevali z delom pri Črnovrški jami. Na prejšnji akciji smo naleteli na ožino, ki so jo tokrat poskusili premostiti. Ker pa je jama precej podorna, bi za varen prehod potrebno še kaj postoriti. Sicer jo je Rok toliko razširil, da je predlagal, naj prehod dobi ime Trije Kvasi. Delo je bilo res težavno, saj so bile skale zgrajene tudi iz rožencev, torej iz kremena. Kremen je eden izmed najtrših kamnin, kar je občutil tudi sveder, ki ni zdržal tega dela, čeprav je bil skoraj nov.
Druga skupina – Grega, Andrej, Gregi in Alenka – se je ukvarjala s prečesavanjem terena južno od Črnega vrha. Našli smo kar nekaj dihalnikov. Pri enem se je Gregi odločil, da bo premaknil nekaj skal, da vidi, če bi se znotraj skrivali kakšni večji prostori glede na zelo močan prepih. Premaknili smo kar precej skal, pomagal nam je tudi Jure, ki nas je prišel obiskati. Izkazalo se je, da ni večjih prostorov, zato smo poskušali pri drugem dihalniku. Pri tem je bil prepih še nekoliko močnejši kot pri prejšnjem.
Preden vam pričnem razlagati, kakšen je ta dihalnik, naj spregovorim še kaj o samih prepihih. O teh je na Čemšeniški planini pisal že Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske.Podobno kot drugi opisi v tej knjigi, je tudi opis prepiha zelo slikovit. Opisuje eno jamo, imenovano Veternek, v bližini Čemšenika. Zanjo je slišal, da ko človek vrže kamen, se iz nje dvigne močan veter. To je preizkusil tudi sam. No, mi te jame zaenkrat še nismo našli, so pa prepihi iz doslej odkritih jam in dihalnikov na Čemšeniški planini bili nekaj podobnega. Mi nismo metali kamnov, ampak le opazovali ples listja v zraku. Žal tudi nismo imeli kakšnega termometra, da bi izmerili temperaturo izredno toplega zraka, ki se je stekal iz dihalnikov. Zunanja temperatura zraka ob 18. uri je bila 7,6 °C.
Popoldne sta se h kopanju dihalnika pridružila še Lea in Maks. Skopali smo kar nekaj skal in prišli do malo večjega prostora, v katerega pa še ni mogoče priti. Dostop otežuje še ena ožina, kar pa je seveda delo za prihodnjo akcijo. Med kopanjem dihalnika je Andrej našel še eno jamo. Po pregledu jame smo ugotovili, da jo bo mogoče izmeriti. Ker pa je Roka lovil čas, smo se od njega, Andreja in Grega poslovili ter sklenili, da jamo izmerimo naslednji dan. Zvečer smo zaigrali še eno partijo igre Catan. Maks se je precej jezil nad Leo, češ da taki so pravniki, vedno te okoli prinesejo. Morda pa mu ni bilo po godu, da je popoldne Tega veselega dne kulture postal ne tako vesel. Že dopoldne, ko je Maks veselo razkazoval kočo, mu je Andrej svetoval, da ko bo opremljal svojo hišo, naj ne kupi kaminov s steklenimi vratci, ker se ta hitro razbijejo. In glej, ravno to se mu je zgodilo popoldne. Včasih je pa fajn tudi upoštevati kakšen nasvet.
V nedeljo smo po planu najprej izmerili jamo, ki jo je prejšnji dan našel Andrej. Poimenovali smo jo Podkrajškova jama, po našem gostitelju. To smo imeli v planu že pred začetkom tabora, a po včerajšnjem dogodku s kaminom, še posebej, da bi zmanjšali slabo Maksovo vest. V jami smo namerili 15 m dolžine. Jama je vodoravna podorna. Podorni bloki gradijo tudi stene jame. Na vhodnem delu smo našli tudi nekaj cm velike kristale kalcita. Jama je zgrajena v dolomitu.
Potem smo še nadaljevali s pregledovanjem terena v tej delu planine. Našli smo še kar nekaj dihalnikov, a po pregledu nobeden ni nič kaj obetal. Prišli smo vse do zgornje odlomne ploskve nekdanjega skalnega odloma. V tem delu sem opazila kar nekaj zanimivih geoloških struktur, a o tem pa morda kdaj drugič bolj obširneje. Sledil je še težaven vzpon navzgor. Ko smo prišli do začetne točke pri Podkrajškovi jami, smo se vdali še zadnjim sončnim žarkom in pojedli vse zaloge sladkarij. Hrib nam je vzel veliko energije in Lea je dobila idejo o trženju enkratne shujševalne diete na Čemšeniški planini. Pripeljala bi kandidate in jim naročila, da morejo priti z vrha planine do vznožja ter spet nazaj gor. Dieta pa bi bila enkratna zato, ker tudi nihče zagotovo ne bi prišel nikoli več.
Idej pa še ni bilo konca. Potem smo zrli proti Zasavju. Ker je tam zadaj nekje tudi Sevnica, od koder prihaja naša prva dama, smo sklenili, da bomo njej v čast poimenovali dihalnik, ki smo ga včeraj kopali – Melanijina lukna. Očitno smo se tudi jamarji podvrgli temu svetovnemu trušču v Sloveniji.
Popoldne smo stvari pospravili, po nas je prišel Tone. Želel nam je prepeljati opremo, a mu ni uspelo zakrpati gume, ki jo je v petek med vožnjo naše opreme predrl. Tako smo se peš odpravili proti Prvinam. Med potjo nas je ustavilo kar nekaj radovednežev, ki jih jame zanimajo in smo jim nekoliko opisali doslej raziskane jame te planine.
Še en uspešen vikend na Čemšeniški planini je za nami. V naslednjih akcijah še nameravamo nadaljevati s pregledom planine in z dihalnikom Melanijina lukna. Zahvaljujemo se Tonetu Podkrajšku za prenočitev v njegovi koči in okusno večerjo.
Raziskovali smo: Maks, Lea, Rok, Grega, Andrej, Gregi in Alenka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar