Sprostitev in spozaba

Torek, 14.2.2017

Pri meni je to zimo res pestro, saj delam vse dneve, le kakšen dan vsake toliko časa se najde prost. In ker je pomanjkanje jam, mi ta dan predstavlja zelo sveti za obisk jame. Ta dan so mi dali prosto zaradi podelitve diplome, ki je bila v planu popoldan in dopoldan sem imel torej čas. Tako sem se na hitro pozanimal, kdo še ima čas in zbrala se je ekipa. Ker je v bližnji prihodnosti planirana vaja v Breznu dveh lobanj, smo sklenili, da šibamo pogledat vhodne dele in dostop. Ker me je Slavko enkrat peljal v Zaloko na ogled nekaterih vhodov jam in eden med temi je bilo tudi to brezno, sem približno vedel, kam moramo. A za vsak slučaj smo vklopili garmin. Ko nas je pripeljal do točke, kjer je narisal ravno črto v hrib, smo parkirali, se oblekli in zakorakali v strm hrib. Tisti, ki je kdaj bil v Libijskem grabnu, ve, kakšne strmine so tu. No, nekako smo cikcak zagrizli v hrib in prišli na bolj ravno površino. Tam smo hitro zagledali vhod in začeli z opremljanjem.

. Spustili smo se po melišču, ki je bil pokrit s snežno odejo in se zbrali pred vhodom. Tu smo opazovali hlode, ki so se res po zelo natančnem vrstnem redu zataknili v luknjo in še vedno dopuščajo neoviran vhod v jamo. Notri smo se že lahko čudili lepi zasiganosti jame na nekaterih delih. Tam sem Gorana nahecal, da je naredil sidrišče in se po njem spustili do razpoke. Tu smo ugotovili, da zna za nosila biti manjši problem. Tako smo se lotili čiščenja in poslušanja lepega bučanja kamnov v brezno, ki se za razpoko odpira v 90 metrov globine. Res prijeten zvok. Ko smo očistili, smo nadaljevali z opremljanjem. Tudi tu smo lahko opazovali lepo zasiganost na nekaterih delih. Ponekod so stene zelo preperele. Čisto drugačna jama kot Kebrova luknja, ki jo obiskujemo. Spustili smo se 50 metrov nižje in se ustavili na polički, kjer nam je zmanjkalo vrvi.

Matevž je se z velikim veseljem spustil dol in nato radovedno ugotavljal, kako hitro bo lahko premagal to višino z jamarsko tehniko, kajti je alpinist in tam je vse drugače. Goran je nadel pantin, se nasmejal in pohitel gor. Nato sem šel jaz in čakal na sidrišču Matevža. Nekje tam do polovice se mu je še zdelo zanimivo ugibanje o hitrem vzpenjanju po vrvi. Ko je prišel zadihan do sidrišča, je malo izgubil zanimanje za to radovednostjo in se je začel spraševati o drugih rečeh. Lea je razopremila in ko smo se nato vsi zbrali pred razpoko in potegnili vrv gor, smo notri še za veselje vrgli par kamnov in poslušali lepi zvok kamna, ki se odbija v globino. Nato sem radovedno vprašal, če ima mogoče kdo uro? Javil se je Matevž in rekel, da je 16:20. Samo debelo sem pogledal, kajti mislil sem, da je 14:00. Bilo je vsem jasno, da sem zamudil podelitev diplome.

Ampak sprostitev, kjer pozabiš na probleme in čas, je veliko več vredna. Goran je rekel, da naredimo skupinsko in jo bo obdelal in jo postavil v svečano dvorano. Tako smo šli počasi ven, kajti ni se nam mudilo, mogoče malo, da javimo, da smo zunaj, kajti tudi drugi niso pričakovali, da se bomo tako zamudili. Matevž je pokazal še eno dobro lastnost - vedno ima v nahrbtniku veliko čokolado. Tako smo jo hitro zmazali in za spremembo odšli po gozdni vlaki do kombija. Kjer smo ugotovili, da smo že malo naredili panike z našo spozabo na čas. Ko smo se preoblekli v civilna oblačila, smo akcijo končali. Zelo odlična jama, ki jo bomo še obiskali.

Jamarili smo: Goran Stojanović, Matevž Menih, Lea Pavrič in jaz.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea Pavrič in Maks Jamski

Zimski obisk Snežne jame

Z Tonijem sva včeraj(19.2.2017) šla pogledat kaj se dogaja v Snežni jami. Peljala sva se do Radušnika, od tam pa pot nadaljevala peš. Kakšnih 100 višinskih metrov praktično ni snega, nato pa se količina postopno povečuje. Do parkirišča pod Loko sva prispela v kakšnih 45 minutah. Od tu po cesti do jame je snega več in se na določenih mestih vdira. A ni bilo hudega.
Snega je vsekakor precej več kot ob mojem zadnjem obisku jame v začetku januarja, ko smo se do jame še lahko pripeljali, zaradi tega so bila tudi pričakovanja o ledu v jami primerna. Vrata so se dala odpreti brez odrivanja snega in močno je pihalo.
Vhodno pobočje je praktično brez ledu, na vrhu je le nekaj napihanega snega. Koliko je ledu v ledeni dvorani kaže slika, temperatura pa je bila višja kot januarja -3, zunaj pa -5 ( januar -6 in -9 ). Led je v jami do stebrov, ni ga veliko, je pa kaj slikat. V jami sva bila okoli 4 ure.
Do avta sva nato rabila kakšno uro, čeprav je bilo na nekaj mestih tudi spolzko.

Zapisal: Sivi; Foto: Sivi

Wellness po dolenjsko

Sobota, 11.2.2017

Ker so bili zadnji meseci našega jamarskega delovanja prežeti z raziskovanjem, merjenjem, risanjem, pisanjem in ostalim delom za znanost, se je pričela prebujati želja po sprostitvi in odklopu. Namakanje v topli termalni vodi, blatna obloga, nekaj ležernega gibanja, dobra družba, knajpanje. Klevevške jame so se ponudile kot pravi odgovor na naše želje! Kronično pomanjkanje izletniškega jamarjenja se je pokazalo tudi na udeležbi, saj je nas je nabralo kar deset. Vem vsaj za tri, ki bi še bili z nami, če bi jim zdravje in delo to dopuščala, pa k (ne)sreči niso mogli, saj bi sicer bilo čisto premalo golaža za vse… hehe, še bojo možnosti za druženje!

Logistični načrt je bil naslednji: en avto krene iz Ljubljane, dva pa iz Savinjske. Črni galebi so prijazno ponudili za izlet tudi njihov nov, super avto. Naj na tem mestu zaželim varno vožnjo vsem, ki ga bodo vozili ter veliko uspešnih jamarskih kilometrov! Ko smo se zbrali na Šentrupertskem parkirišču, smo krenili proti Dolenjski. Ubrali smo jo po krajši cesti skozi Mokronog, ki je sicer ekonomična, a kot smo lahko preizkusili, tudi značilno luknjasta za Slovenijo. Ko smo prispeli do parkirišča pod gradom, je tam že bila ekipa, ki je prišla iz Ljubljane. Opremili smo se in se odpravili proti Zgornji Klevevški jami. Kar dolga kolona nas je vkorakala v rov, ko iz prvih vrst zaslišim: »Do konca smo prišli! Fertik je.«. Seveda presenečenja ni manjkalo, ko Jerica pokaže na nizek prehod tik nad manjšim bazenčkom, skozi katerega je treba zlesti za nadaljevanje. Manjkalo ni tudi vzdihovanja, ko se je bilo potrebno malo namočiti. Za to ožinco sledi nekaj deset metrov nizkega rova, kjer je po tleh kot puter spolzko blato, kar nam je povzročilo veliko veselja in v nas prebudilo spečega otroka! Spuzati se je treba po vojaško, opiraš se na komolce in prste na nogah, dokler ti rit ne pade dol in se vlečeš kot zamaščen mrož. Nato se jama postopoma odpre. Ko prideš do »živega blata«, ki ti hoče vzeti škornje, preplezaš skalo in prideš do konca, ki se cepi na dva dela. Ravno sva z Alenko čmurili v sobici na koncu levega rova, ko se je Jerica opravila preveriti vzporedni desni rov. Naenkrat se zasliši z najbolj umirjeno-presenečeno kombinacijo, kar sem jo kdaj slišala: »Uuu, glej, lisica!«. In že vidim Jerico, kako se ritensko plazi iz rova, z očmi nadzorujoč morebitne nepričakovane gibe jamske prebivalke. Čisto na koncu rova je iz ožine res svetil par prestrašenih očk. Zvita v klobčič je tam čakala prava, lepa, majhna lisička! Nastalo je nekaj teorij, kako je zašla tako globoko v jamo, nato pa smo jo raje začeli počasi zapuščati, saj ji družba desetih ljudi verjetno ne bi ugajala. Čeprav nimam njene fotografije, pa vam prisežem, da je izgledala prav tako, kot lisica, katero je udomačil Mali princ!

Ker smo se v Zgornji Klevevški jami pošteno umazali, je sledilo še globinsko čiščenje v Spodnji Klevevški jami. Tam je najprej treba prečiti tok hladne vode, da čez nekaj metrov prideš do toplega toka. To dejstvo me še vedno fascinira. V toplem delu smo se nagužvali kot otroci v prvi vrsti v pričakovanju Miklavža in opazovali naravno pipico, po kateri priteka voda. Za tem se nas je nekaj odpravilo pogledati še do sifona v hladnem toku, ki se obrača v smeri vhoda in nazaj v jamo. Medtem, ko se nas je večina obrnila že, ko smo preplezali skalo in čofnili v hladno vodo, pa sta Jerica in Filip nadaljevala, do koder sta lahko. Filip pravi, da tako adrenalinske izkušnje še ni doživel. Baje je moral čisto na rahlo dihati, saj je bil z nosnicami tik nad vodno gladino. Veselje, da je živ prišel nazaj, je bilo vidno, saj se je kar poletel v topel bazen izvira Klevevške toplice!

Tam smo se že namakali tudi preostali člani odprave. Posebej pri moškem delu je veselje prinesla skupinica mladih Špank, ki so se nam približale. Čakali so, da se jim bodo dekleta pridružila pri kopanju, a so se punce sramežljivo skrivale za slapom Radulje. Tukaj se je pokazalo, kateri so že bolj izkušeni in vedo, kdaj je treba oditi, kateri pa se še učijo, a so tud polni domislic  Od tega, da ti padejo škornji iz rok, nato je treba lepo natančno zložiti kombinezon, vmes malo pogledaš, če se je katera že preoblekla v kopalke, nato iščeš nekaj, ko imaš vse, se »kao« malo odpraviš proti avtu, nato še enkrat izgubiš škornje… Dobra taktika, a smo videli punce poskakati v bazen šele, ko smo že bili daleč na parkirišču. Navkljub topli vodi je bil zrak v začetku februarja vseeno še toliko mrzel, da nas je pošteno nazeblo, zato smo se dogovorili, da se ustavimo v prvi gostilni na čaju. To je bila svojevrstna izkušnja, v kateri smo doživeli potovanje s časovnim strojem v preteklost. Postreženi smo bili s pravim dolenjskim napitkom, ki pomeni okrepčan čaj. Vmes je Jerica v bližini našla prijatelje, ki so bili tako siti, da so nam prijazno odstopili višek kosila – golaž s kruhovimi cmoki, ki so ga lačni želodčki veselo pomazali! Gospod šef gostilne pa nam je za sladico postregel še z Barni medvedki. Nepričakovano, a hvaležno smo sprejeli vse dobrote in se napolnjeni z energijo odpravili vsak proti svojemu domu.

Zapisala: Lea Pavrič ; Foto: Lea Pavrič in Goran Stojanović

Biologi na terenski vaji v Veternici

Sobota, 28.1.2017

Na terenske vaje smo pospremili študente Fakultete za naravoslovje in matematiko, ki so v okviru Društva študentov naravoslovja organizirali predavanje, filmski večer in teren v jamo. Ker je bilo predavanje namenjeno predvsem varstvu jam in ker so študentje v okviru izbirnega predmeta speleobiologija predhodno že obiskali jamo Mačkovica, smo se odločili da jih peljemo v Veternico. Študentom smo razdelili opremo, se preobleki in odpravili proti vhodu. V začetnem delu jame so nas presenetile ogromne ledene sveče. Prvo pavzo smo naredili pri jezeru, kjer je Alenka odlično predavala. Potem smo počasi odšli proti Cerkveni dvorani, kjer smo spregovorili še o problemu nastavljanja nelegalnih pasti v jamah. In ravno ko smo govorili o tej temi, je Lea iz Olimpa zaklicala da je našla dve novi pasti. Seveda smo jih odstranili iz jame. Po kratki pavzi in okrepčanju s frutabelami smo se opravili proti izhodu. Luki pa smo pripravili še pravi jamarski krst, preden smo se razšli, saj je bil prvič v jami.

Luka Šparl: Čeprav se sam aktivno ukvarjam z raziskovanjem gob, in mi je hoja po prostranih gozdovih veliko bolj domača od utesnjenih jamskih rovov in votlin, moram priznati, da sem bil nad jamo Veternico vendarle zelo pozitivno presenečen. Povezanost prostorov, orientacija, čudovito jezero v notranjosti in prijaznost in simpatičnost lokalnih jamarskih vodičev odtehtajo vsak trenutek nesigurnosti in spraševanja samega sebe, kje so vse tipične kapniške strukture. Vsekakor priporočam obisk, bomo pa drugič glede zahtevnosti malce bolj previdni, saj se z zagotovili članov ''Podlasice'', da je teren primeren tudi za največje začetnike, le stežka strinjam. Se pa strinjam, da imajo zelo primerno in izvirno ime :)

Marcela Bešter: Obisk jame je bila zanimiva izkušnja, ki jo je vredno še kdaj ponoviti. Presenetila pa me je razširjenost lova na jamske živali. Nisem pričakovala, da bomo videli pasti v živo.

Neja Trontel: V soboto smo se odpravili na Vransko, kjer so nas člani Šaleškega jamarskega kluba »Podlasica« Topolšica in jamarskega kluba »Črni galeb« Prebold popeljali v notranjost jame Veternice. Začetek je bil težak, predvsem nam, ki z jamami še nimamo toliko izkušenj , a se je izplačalo. Ozki rovi so nas kmalu popeljali do izjemne dvorane, kjer se nam je razprostrl pogled na podzemno jezero. Tam smo lahko ponovno dobro zadihali, se usedli in nekaj besed namenili samemu kraju, njegovi zgodovini, jami Veternici, njeni kamninski sestavi, njenim drobnim prebivalcem in jezeru. Nato smo se povzpeli nekoliko višje, kjer smo si ogledali vodnjak želja. Gre za brezno, ki naj bi spominjalo na vodnjak, če nanj pogledaš od zgoraj navzdol. Jama ima, kljub temu, da ne spada med največje, namreč kar 3 nadstropja, v enem delu pa celo 4, kar je izjema v Sloveniji. Pot pa nas je vodila še naprej, kjer smo bili priča nekoliko manj prijetnim prizorom, in sicer nezakonito postavljenim pastem za jamske živalce, predvsem hrošče, ki lahko na črnem trgu dosežejo velike vrednosti. Tako smo se dotaknili tudi problematike na tem področju. Hkrati pa smo se naučili pomembnega pravila, da ničesar iz jame ne odnašamo in hkrati vse kar prinesemo vanjo, tudi odnesemo iz nje. Podzemni svet je namreč naše naravno bogastvo in ga je potrebno skrbno varovati. Vesela sem, da sem si lahko ogledala notranjost jame Veternice in na lastne oči spoznala zanimivosti tudi tega, izjemnega ekosistema.

Daša Štalc: Teren mi je bil super. Čeprav jama ni bila zelo dolga ter teren ni bil naporen, je bila jama sama po sebi zelo lepa z zanimivo zgodovino. Vodiči so zanimivo predavali in upam, da se jim bom lahko še kdaj pridružila na terenu.

Staš Miljuš: Teren v jamo Vetrnica, ki je primeren kot za ''popolne začetnike'', se je izkazal nekoliko bolj zahteven kot sem pričakoval. se je pa celoten trud in prostorska stiska povrnila v središču jame ob jezeru, kjer smo od naših vodičev jamarjev dobili tudi malico :D

Zapisala: Vesna Slapnik, Foto: Vesna Slapnik

Filip preveril nov dihalnik za pot v Sodnek

Sobota, 28.1.2017

V soboto zvečer me Filip razveseli z novico, da je šel preveriti nov dihalnik, ki se je našel nad Sodnekom. Našel ga je njegov prijatelj David, ki je v svojem gozdu nad jamo napravljal drva. Ker ga je Filip podučil, da tam, kjer ni snega, nekaj diha in kaže na možen vhod v jamo, mu je padla v oko kopnina okoli kamnov.

Hitro je Filip šel s psom Bartorjem v izvidnico in res je toplo pihalo. Poleg tega je imel upanje, da mu bo uspelo Bartorja zdresirati, da bo iskal dihalnike. Zato mu je dovolil, da se nadiha jamskega zraka, katerega vonj mu bo kasneje ostal v glavi. Naslednjič pa že upa, da bo sam uspel najdit kakšen nov dihalnik.

Če se vrnem na dihalnik – zelo je pomemben, ker obstaja opcija, da se izognemo vhodnim delom Sodneka, ki jih zaliva voda. Sedaj moramo počasi prodreti v Sodnek in videti, za kaj se gre tukaj okrog. Dihalnik je Filip poimenoval po odkritelju – Davidov dihalnik nad Sodnekom. Se že veselimo raziskovanja.

Raziskovala: Filip Solar in pes Bartor

Napisal: Maks Jamski Foto: Filip Solar