Sobota, 12.8.2017 Dolgo smo se že spravljali kopati in nadaljevati naš projekt, kjer želimo narediti nov vhod v Maroltovo jamo. Tu že nismo bili eno leto, kar nas je že zaskrbelo. Tako smo se odločili, da gremo v akcijo. Vreme je bilo super oblačno in ne preveč vroče. Če bi bila vročina bi nas verjetno požrli komarji, ki pa jih sedaj za presenečenje ni bilo. Res je že zjutraj padlo nekaj kapljic ampak se nismo ustrašili bili smo trdni gremo nadaljevati prehod v Maroltovo jamo, ki ga vsi že tako zelo čakamo. Ker smo rabili za to akcijo kup opreme sva zjutraj z Leo prosila Yvonn in Daniela, ki sta se vračala iz potovanja po Sloveniji domov, da se še malo utrudita. Tako je bila oprema pred luknjo in delo se je lahko začelo. Ko sem pogledal po meandru v notranjost sem videl, da je med našo odsotnostjo nanosilo kup zemlje. Ko sem zlezel ven in povedal, da nas že, kar takoj čaka delo sta se Yvonn in Daniel zahvalila in rekla, da prideta naslednjo leto na ogled Maroltove jame za ta trenutek pa sta želela nam veliko sreče.
Ko sta odšla se je pripeljal Gregi in bili smo trije, ki smo zagrizli v delo. Najprej je šla v dihalnik Lea. Zrak je bil zelo slab, ker je med zemljo bilo polno stvari, ki so gnile in jemale dober kisik. Tako smo se namestili, da Lea je kopala, Gregi je bil na sredini jaz sem skakal prazniti. Ko sem se utrudil hodit sva se z Gregiju zamenjala, kajti tam si samo sedal. Ja tako sem mislil, dokler ni Lea naletela na mino. Mina je bila zelena sluz, ki je smrdelo, da je zmanjkalo vsega kisika. Zdržala je toliko, da je popraskala vso mino v boršo nato pa na sveži zrak.
Jaz sem začel preklinjati to kosmato pošast, ki nam je šla srat v dihalnik. Nato sem se javil jaz, da nadaljujem, ker se mi je zdelo, da smrdljive mine ni več. Smrad se je polegel zrak je bil še reven ampak dalo se je kopat. Lea je praznila borše, ker ji je zelo ustrezal svež gozdni zrak. Jaz sem pa pogumno kopal in kopal dokler nisem zadel v največjo mino. Vso rjavo blato je postalo zeleno, smrdelo je za znoret ampak sem se spomnil, kar je Bojan dostikrat rekel ne vsega čez nos nekaj ga še vzemi še skozi usta. Tako sem hitel pospravljat ampak smrdel je bolj in bolj dokler nisem začel kašljati in se daviti in se pripravljati, da izbruham vse. Ko je Gregi videl, da gre meni za res na slabo je komaj revež zbežal iz luknje, ker ga bi kmalu pohodil med bežanjem. Zdaj sem dvakrat že doživel hudi smrad prvič z tisto srno sedaj pa z tem wc, ki sem ga razkril si čisto pred obrazom. Ker nam je šel srat v dihalnik naj ga bo sram.
Nato ko sem preklinjal tistega, ki nam je onečedil rov je že Gregi zbral pogum in uspel vse pospraviti. Res dober jamar zdržal je najhujše. Ko smo sčistili vse smo lahko začeli z širjenjem. Delo je potekalo, kot po navadi počasi in vztrajno. Sedaj nam je uspel priti 1 meter naprej. Čaka nas še eden meter, da pridemo do ovinka, kjer bomo videli, kaj bo ali se bo že začelo širiti in spuščati rov v Maroltovo jamo. Z takimi mislimi smo kopal, ko smo bili čisto že na koncu z močmi sta prišla Janko in Valerija, ki sta prinesla veliko soka in hrane. Za konec je Valerija očistila rov, kajti nam se res ni več dalo. Nato smo znosili stvari v avto in se veselili, da smo se spet oglasili na tem deloviščem. Filip je bil ves čas z nami nas je poklical in se zanimal o našem napredku tako, da tudi njemu lahko pripišemo to akcijo. Jamarili in sodelovali so: Janko, Valerija, Lea, Gregor, Daniel, Yvonn in Maks Jamski
