Nenačrtovan obisk Maroltove jame

Slovenščina | English
22.11.2017, sreda.


Za ta vikend sem rekel Lei, da ne grem v jamo in da lahko izbere, kaj bomo počela. Tako sem lahko že v petek začel prestavljati omare, kajti v soboto in nedeljo sem lahko belil. Tako, da sem v ponedeljek imel že zadosti in sva šla na sprehod gledati za jamami v Lepi Njivi. Za eno mi je povedal stric, da so včasih notri lovili netopirje ali »mračnike«, kot jim pravijo tukaj. To so počeli kot otroci, med tem, ko so pasli živino. Tako sva se spustila do Ljubije, kjer naj bi iskala vhod v jamo. Našla sva nekaj, kar bi lahko bila ta jama, ampak je bila zasuta z zemljo, le vhod je še ostal, ki ima zelo lep, pravilen rob. Malo sva jo odkopala in videla, da se poševno nadaljuje, ampak še je nekaj kamnov napoti. Mogoče se je vhod sesul, saj stric je star že čez 70 let in odkar je bil otrok, se je Zemlja že nekajkrat zavrtela okoli osi. Nato sva preverila še drugo jamo v steni ob cesti, ki pa je včasih služila za skrivanje med 2. svetovno vojno. Velika je toliko, da lahko notri stojiš ali ležiš. Tako nisva našla nič pametnega. Ko sva se vračala, pa se je ustavil domorodec Robi in potrdil najino iskanje prve jame. Tudi Robi je opisal lokacijo jame, ki se nahaja za kapelico, tako, da je verjetno to bila ta jama. Poslušala sva o jami, kjer je lahko stalo kar nekaj otrok v dvoranici, prej pa po kolenih notri. Tako je radovednost postajala večja in mogoče jo v bližnji prihodnosti skopamo. Nato sva dobila še dober nasvet za pregled druge lokacije, kar pa drugič.

To je bilo za jamarski uvod v začetek tedna. Ampak za glavnino tega tedna pa smo se zmenili, da gremo v sredo v Dihalnik Keramika. Najprej sem šel pobrati Žiga in nato sva se v večernih urah pripeljala na parking pred Maroltovo jamo. Ko sva se že oblekla in spakirala, se je pripeljal še Gregi. Moral bi priti samo še Uroš, ki pa je rekel, da pride kasneje. Jaz sem prvo smuknil notri in videl, da so se v rovu naselili komarji, mušice, pajki in še kaj živega bi se lahko našlo. Tam, kjer kopamo, je bilo živalstva manj, je pa prineslo zopet veliko zemlje, ki daje zelo slab zrak. Kakšnih živalskih iztrebkov tokrat ni bilo, na srečo. Tako sem se lotil vrtanja. Sveder se mi je kar pacal in skala je že dajala čuden občutek, da je preperela. Tako smo vrtali in vrtali in od dna do vrha je bilo čisto preperelo. Med tem je Žiga kot po navadi zakuril ogenj in se čudil, zakaj nismo nič prinesli za jest. Je ugotovil, da je to prva akcija tukaj brez hrane, kar je strašno.

Med tem pa mi je zazvonil telefon - klical je Uroš, kje smo. Sem povedal, da naj gre po cesti naprej v hrib in potem bo že videl lučke. Tako je kmalu prisopihal čisto blaten s kapljicami na robu čelade. Malo smo ga gledali, kajti najprej je še rabil, da se nadiha. Ko je prišel do svežega zraka, je povedal, da je parkiral, nato, ker je tu prvič, ni vedel kam. Ampak, ker se je že toliko izkusil o jamarstvu, je zavil za vodo in prišel do jame – vhoda v Maroltovo jamo. Tako je zlezel notri in nas začel iskati levo desno. Nikjer nobenega. Potem se je tlačil čez ozek rov, kjer je komaj obrnil in še vedno nikogar. Potem je našel pot do sifona. Tam je prečil prvi del sifona in se vzpel po zelo blatni klančini, kjer mu bi lahko zdrs omogočil kopanje v mrzli jamski vodi. No, tam ga je pa malo lovila panika, da nas ni že kar preveč vneto iskal. Ko je prišel nazaj do sifona, je šel ven, kajti videl je, da nas tu ni. Nato je šel ven, poklical in ugotovil, da nas tam res ni bilo. Tako je dobro raziskal Maroltovo jamo, pregledal vse kotičke, še tiste, v katere ponavadi ne lezemo, ker so ozki ali blatni.

Med tem pa smo mi začeli vrtati na desni, boljši steni. A komaj smo to ugotovili, pa se je izpraznila baterija. Tako je Uroš šel še na ogled Dihalnika Keramika in videl, da nas čaka še malo kopanja, da pridemo v Maroltovo jamo. Sedaj se že vidi, da se rov cepi na dva kraka, do tja pa nam manjka še ena uspešna akcija. Prepih je bil dober, kar nas že vleče k naslednjemu obisku.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Maks Jamksi