14.04.2018, sobota
Vse zeleni in dela je zaradi tega kar naenkrat polno. Tako smo za ta dan razmišljali, kako bi našli čas, da bi šli v jamo. Seveda odpovedati ne gre, lažje nam je bilo uro snidenja premikati vse dokler nismo prišli na večerno uro, ob 19:00. Dobro, za manjše brezno registrirat je še ta ura zmerna. Jama je ena od tistih treh, ki nam jih je pokazal domorodec Zlatko. Ta je ostala še zadnja za pregledati in zmeriti.
Alenka in Gregi sta me pobrala pri Podgradu in že smo se peljali na Jeronim proti jami. Ko sva z Leo prvič bila pri jami, naju je Zlatko peljal s pravim off road avtom do vhoda. Vožnja je bila polna adrenalina, saj avto gre skoraj povsod. Že ko smo se peljali najprej do Tinčevega brezna nad Jeronimom, smo se peljali naravnost v zelo strm hrib in je avto počasi plezal po gozdni vlaki. Posledica adrenalinske vožnje s 4x4 pošastjo je bila, da si jaz nisem dobro zapomnil ceste, saj sem vse drugo bolj opazoval, kot pa pot. Seveda sem mislil, da cest tu ni veliko. Prva napaka - nikoli ne misli na Dobrovljah, da je cesta samo ena, vedno jih je polno. To velja tako za glavne kot za gozdne ceste.
Od Tinčevega brezna smo se nato spustili po bolj normalni cesti mimo zadnje hiše na tem delu. Nato mimo parkirišča, kjer smo sedaj parkirali avto in se spustili v gozd. Kolikor mi je ostalo v spominu, smo se nekaj časa peljali naravnost, nakar smo prišli do ceste, kjer je treba obrniti zelo ostro desno. Ker je bilo s 4x4 pošastjo, nemogoče smo se spustili vzvratno spet v zelo strmo cesto. Členki so se močno držali kljuke na vratih, preden smo parkirali pred vhodom v brezno. Brezno se je odprlo med kopanjem gozdne vlake.
Najprej sem se spustil v jamo jaz. Sprva me je zajela groza, ko sem pod sabo zagledal pisano srajco, razgrnjeno čez skale, iztrgal se mi je ogorčen: »Ojoj…«. V času groze sem se ustavil, gledal in počasi v glavi premleval. Lea je mislila, da gledam v zelo veliko globoko brezno ali pa, da imam pod sabo dvorano in zato sem tiho in pri miru. Ampak jaz sem gledal, ali je pod menoj slučajno kakšen mrtvi človek, ki je padel v jamo med nabiranjem gozdnih plodov ali pač nesrečnik, naveličan življenja. Tiho sem se spuščal naprej in ugotovil, da je le stara srajca, razpeta po skalah. Nato sem Lei rekel, da naj pride dol in bo sama videla, kaj me je ustavilo. Tako je brezno dobilo ime. Lea je na koncu hitro pogledala spodnje dele in odpeljali smo se nazaj.
Tako smo tudi danes zavili v gozd in ob prvi cesti na ostro desno. Kmalu smo prišli do malega kužka, ki je kljub svoji velikosti vneto branil svojo hišo. Videl sem, da nismo na pravi poti. Ko smo se vrnili, sem opazil, da je vendarle veliko cest, zato sem šel po mobitel, da smo za 100% vnesli notri koordinate. Alenki je nekoč dejal dr. Mihevc, da je treba čuvati noge in starejše modrosti je včasih, posebej če gre v našo korist, potrebno upoštevati. Tako smo videli, kje smo in odšli na pot proti pravi cesti. Malo hoje in že smo bili prvi vhodu.
Gregi je šel prvi, da še naredi kakšno sliko. Z Alenko sva pa ugotovila, da je vedno treba imeti dva svinčnika, ko se gre meriti jamo. Tako sva meritve jame vnašala v beležnico na telefonu, ki mu je ostalo samo 5% baterije. Brezno ni pretirano prostorno. Do zadnje kamre sva namerila 14 metrov globine, toliko je tudi poligona. Med najinim merjenjem pa je Gregi odmetal nekaj kamnov za hrbet in odprlo se je nadaljevanje.
Z velikim optimizmom je poskusil zlesti notri. Nekje na sredini se je zataknilo in lahko je zlezel ven. Brezno ima nadaljevanje, vidi se mala kamrica. Vse jame, kar smo jih doslej pregledali tukaj, gredo naprej. Naslednjič nas že vleče na ta teren, ki je dober kot švicarski sir.
Raziskovali smo: Alenka, Gregi in jaz.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Gregi
Ni komentarjev:
Objavite komentar